Po tem delu ugotovim, da je imela profesorica slovenščine v gimnaziji prav in za vsako besedilo potrebujemo osnutek, s pomočjo katerega besedilo dobi rep in glavo:
Mnogokrat se je že vprašala, zakaj ne
odide. Zakaj je sploh pristala z njim. Zakaj je kljub zavedanju, da nimata nič
skupnega, vztrajala ob tej bedni obliki življenja. Morda zato, ker je ni nikoli
prizadel. Ali pa ker ji je s svojo uglajeno držo in dejstvom, da je bil – ne
zato, ker bi bil tako dober človek, pač pa, ker preprosto ni zmogel kaj več kot
preprosto obstajati, – vreden zaupanja, predstavljal varnost.
Glasba na njegovi službeni zabavi,
polni ljudi, ki so jo opominjali, da bi lahko partnerja izbrala še mnogo
slabše, je bila nastavljena na ravno tisto neprijetno glasnost, pri kateri se
zdi še nedostojno kričati, se nagibati k sogovorcu in z roko usmerjati zvok v
njegovo uho, hkrati pa je morala ob vljudnostnem pogovoru z gostiteljico kljub
glasnim in jasno poudarjenim besedam pogosto ponoviti poved. Kot običajno se je
umaknila v kot in od daleč opazovala dogajanje: zabavala se je s tem, da je
iskala napake, stvari, ki so izkazovale resnično gmotno stanje njegovih
sodelavcev: ceneno zašita kravata tu, v veleblagovnici – pa čeprav na umetelnih
glinenih krožnikih postrežen – kupljen suši tam. Čez devetintrideset minut in
triindvajset najdenih napak, se je naveličala in se pod pretvezo želje po
cigareti (kadila ni že od svojega enaindvajsetega rojstnega dne) sprehodila do terase.
Hiša je bila gotovo kupljena na kredit ali pa vsaj posest podedovana, vendar je
v možnost slednjega dvomila: nekdo, ki je odrasel v zares bogati družini, si nikakor
ne bi dovolil v hiši obesiti cenenih napisov kot je v tej hiši vlada
ljubezen in podobnih nesmislov, ki so jo polnili s še večjim nezaupanjem do
družine, ki tam živi: zakaj se jim zdi tako pomembno poudarjati, da se imajo
radi? Sumljivo. Kakorkoli že, da si hiše niso mogli privoščiti le s plačo
lastnika, ji je izdal ozek pogled na morje čez desetine ravnih opečnatih streh.
Očitno je bilo, da je bila hiša zgrajena tik preden so se tam masovno začeli
naseljevati zares bogati ljudje, ki so hiši s svojimi belimi dolgočasnimi
kockastimi hišami zastirali prej najbrž fascinanten razgled na ocean. Stopila
je ven in globoko vdihnila. Morda je ravno zaradi razmišljanja o slani vodi
pričakovala, da ji bo pljuča napolnil nostalgičen svež vonj po morju, borovcih
in vsemu kar sodi zraven, zato jo je gost dim, ki se je valil iz cigare ženske
ob njej, presenetil do te mere, da se ni uspela zadržati in je nevljudno
pokašljala. Ženska jo je očitajoče pogledala, nato pa se naslonila nazaj na ograjo
in z izdihom, izražajočim naveličanost, izpihnila preostanek dima.
Pod teraso se je vnel spor. Nobena od
žensk ni niti iztegnila vratu, da bi pogledala, kaj se dogaja. Naučili sta se,
da se ju to ne tiče, prav tako se še nikoli ni zgodilo nič hujšega od nekaj
ostrih besed in morda razbitega kozarca ali dveh. Slednje v trenutnem času ne
bi bilo tragedija, že ob prihodu je opazila, da je vino postreženo v kozarcih, ki
so bili v najboljšem primeru kupljeni v Ikei, v najslabšem pa po spletu
naročeni s Kitajske. Povzdignjeni glasovi so se kmalu sprevrgli v pijan smeh in
takrat je prišel ponjo: alkohola je pil le toliko, kot je bilo nujno po
družbenih pričakovanjih. Čas je bil, da gresta.
Komentarji
Objavite komentar