Če bi napisala knjigo ...

Če bi napisala knjigo, bi se ta začela nekako tako:

V svojem sivem plašču, črnem puliju in temnih kavbojkah je pred poljem pisanih tulipanov živih barv izgledal kot, da je padel iz črno-belega animiranega filma. Predvsem pa se je zdel dvodimenzionalen: rože za njim so se v lahnem vetru zibale v vse smeri, nekatere so že venele in bile s svojimi utrujenimi težkimi cvetovi na steblih, ki niso zmogli zdržati pod njihovo težo, ponižno sklonjene k tlom, večina pa se je vsaj na videz samozavestno držala pokončno, ko je hrepeneče iztegovala vratove proti soncu.

On, po drugi strani, je trenutno stal nepremično in dajal iluzijo tanke lutke, ki jo je osnovnošolski otrok pri likovni vzgoji pod prisilo izdelal iz poceni kolaž papirja in ki s svojo prisotnostjo umetelno izdelanemu ozadju, delu kakšne nadarjene slikarke, ne doprinese prav nič. Nasprotno: njegova težka temna senca je kazila idilično pokrajino.

Imeti dve dimenziji bi bila zanj pravzaprav pohvala, saj je bil v vseh drugih pogledih kronično enodimenzionalen: če se ji je, ko ga je še spoznavala, zdelo, da se morda v plasteh premočnih parfumov in vrstah ravnih zob skriva še kaj več kot popolna melanholija, je kmalu – pa vendar prepozno – ugotovila, da se moti. Vse, kar si je na prvi pogled mislila o njem: in tega ni bilo veliko, nikoli ni ustvaril nekega močnega vtisa, se je izkazalo za resnično. Tudi premikal se je kot v starem filmu: njegovi gibi so bili hitri, nepovezani in odrezavi: prav takšni kot ton njegovega glasu, ki se ga je v zadnjih mesecih naučila popolnoma preslišati podobno kot njen oče ne sliši oglašanja kobilic, četudi v najbolj vročem junijskem večeru stoji sredi travnika z visoko porumenelo travo. Trznila je: naenkrat je opazila, da jo razdraženo gleda, da doživlja ravno rahlo nejevoljo, ji je izdalo le to, da je pospešil sunkovito vrtenje najbolj bledo zelenega tulipanovega stebla daleč naokoli med prsti. Stresla je z glavo, da bi se zbrala. Obtožil jo je, da ga ne posluša, kar je zanikala, že davno je namreč ugotovila, da je iskrenost in opravičevanje ne bosta pripeljala daleč. To ga je pomirilo in nadaljeval je s svojo razvlečeno zgodbo o drugih enodimenzionalnih ljudeh, ki sklepajo svoje nepomembne posle in svoje življenje vrtijo okoli tega, da izpadejo bogatejši kot so. Priprla je oči in pustila, da se tulipani na videz razmažejo v veliko mavrično gmoto. Predstavljala si je, da ga bo gmotasta pošast posrkala vase in ga prekritega z živobarvnimi izbljuvki izbruhala v deželo sladkornih pen in roza zajcev. Misel na komaj spremenjen izraz na obrazu, ki bi izražal večjo paniko kot, če bi bil priča oboroženemu ropu, jo je tako zelo zabavala, da se je komaj slišno zahihitala in si s tem v najboljšem pomenu besede prislužila tri dni nejevoljne tišine.

Škoda le, da nimam domišljije za zgodbo.