Kontekst: fotografija je prikazovala obred prehoda pri ljudstvu, kjer ob določeni starosti na mladostnika zlijejo srnino kri.
Moj
esej se nanaša na krajšo vajo, pri kateri smo za trenutek pogledale
fotografijo, na kateri je bil zajet obred prehoda, in si jo nato poskušale
razložiti. Moje prve misli so se navezovale na nasilje, ki ga povzroča
policija, genocid in trpljenje na splošno, za kar obstajajo preproste razlage:
ravno tisti dan se je zgodil protest proti nasilju policije nad pripadniki
manjšin in na splošno, že od začetka genocida v Gazi, zadnje čase pa tudi tega
v Sudanu, veliko razmišljam o etničnih čiščenjih, ki povzročajo trpljenje ljudi
po vsem svetu. Ko sem izvedela, da gre na fotografiji za obred prehoda, sem se
zamislila, kako hitro pridemo do sklepov o stvareh, ki jih – tako kot te
fotografije – sploh ne poznamo dobro, vidimo nekaj rdeče barve in takoj
pomislimo na trpljenje, ali, v primeru nekaterih mojih sošolk, na »žurko«.
Podobno lahko v socialnem delu in vsakdanjem življenju na hitro s pogledom
oplazimo človeka rahlo temnejše polti in ga potisnemo v enega od »predalčkov«,
denimo pomislimo, da je Rom brez izobrazbe s sedmimi otroki, ki krade žlebove.
Ravno zato je pomembno kritično mišljenje, v socialnem delu in ostalih pomagajočih
poklicih nismo »opazovalke, ločene od opazovanega«, pač pa smo kot socialne
delavke udeležene v interakciji – zaznavamo, interpretiramo in so-ustvarjamo
realnosti (Šugman Bohinc, 2000, str. 289). In ravno ta vaja prikazuje, da
ljudje nismo nikoli zares ločeni od dogajanja okoli nas, saj le-to vedno
oblikuje naš način zaznavanja, mišljenja, verovanja, odločanja in znanja (Šugman
Bohinc, 1997, str. 301).
Poraja
se torej vprašanje: če imamo že ob pogledu na določeno fotografijo v istem
prostoru in času ženske, ki smo poleg vsega vse študentke četrtega letnika
Fakultete za socialno delo, več popolnoma različnih interpretacij le-te, ali
potem sploh obstaja ultimativna resnica? Ravno neobstoj resnice z velikim R
poudarja Šugman Bohinc (1997, str. 292, 293), ki trdi, da ni ene same enoznačne
resnice, temveč so resnice mnogoterne, odvisne od položaja tistega, ki jih
ustvarja in interpretira, resnica pa je vedno rezultat družbenega dogovora in
ne odslikava nekakšne objektivne realnosti. Ravno ta razlaga zavrača
pozitivističen pogled na svet, h kateremu se najpogosteje zatekajo naravoslovne
znanosti.
Zakaj
pa sploh pride do tega, da študentke s podobnim ozadjem in – upam si trditi – vrednotami
tako zelo različno vidimo fotografijo in svet? Kako to, da bo sošolka, ki si bo
za projektno nalogo izbrala isto vajo, ob praktično isti literaturi spisala
popolnoma drugačen esej? Model, ki ga predstavi Bignetti (2020), odgovarja ravno
na vprašanje, zakaj isti dogodek ali podoba – na primer fotografija, ki smo jo
med vajo opazovale – sproži tako različne interpretacije. Po Bignettiju se v
umu že od rojstva postopoma razvijejo trije med seboj prepleteni dualizmi:
biološki, psihološki in metafizični. Prvi izhaja iz delitve med nezavednim in
zavestnim umom, drugi iz znotraj zavesti same, kjer se oblikujeta dve
perspektivi – čustvena, subjektivna (1. oseba) in racionalna, objektivna (3.
oseba) – tretji pa iz dvoma, značilnega za racionalni um, ki ne zaupa več
lastni zmožnosti spoznanja resničnega bistva sveta. Ti sloji zaznavanja
ustvarjajo notranje napetosti med čutenjem in razumevanjem, med osebno izkušnjo
in zunanjim opazovanjem. Ravno ta razcepljenost se kaže v različnosti naših
odzivov na isto podobo. Če to povežemo z razumevanjem epistemologije socialnega
dela po Šugman Bohinc (1997, 2010), ki poudarja, da ne obstaja resnica z
velikim R, temveč le situirane resnice, pogojene s pozicijo opazovalke, postane
jasno, da so vsi odzivi enako legitimni. Če sem med vajami ob pogledu na rdečo
tekočino najprej torej pomislila na besede "genocid",
"trpljenje" in "protest", bi danes spričo dogajanja zadnjih
dni v Latviji, državi, o kateri na splošno, še posebej pa njenem političnem
stanju, ne slišimo veliko, predvsem pa članici Evropske unije, ki bo kot prva
taka najbrž odstopila od Istanbulske konvencije, bi verjetno fotografijo prej
povezala s trpljenjem žrtev nasilja v družini, še posebej žensk. Že tako mi je
tematika nasilja nad ženskami precej blizu, hkrati pa imamo v tem semestru
predavanja in vaje predmeta Spol in nasilje in grem januarja na izmenjavo v
državo, ki meji ravno na Latvijo, Litvo. Podobno zaznavo bi najverjetneje imela
tudi med ali tik po opravljanjem lanske prakse na centru za socialno delo na
področju nasilja v družini. Ravno to prikazuje odvisnost pogleda na svet od trenutnih
zanimanj, razpoloženj ipd., hkrati pa odsotnost medijskega poročanja o dejstvu,
da bo Latvija morda odstopila od te pomembne listine za preprečevanje nasilja,
prikazuje trenutno stanje v svetu. Ko je od Konvencije leta 2021 odstopila
Turčija, so mediji, pa tudi ljudje na vodilnih položajih drugih držav »skočili
v zrak«, odvijali so se protesti. Zakaj je tokrat drugače? Ker Latvija ni
muslimanska država in zato pač trenutno ni »na tapeti« kot izvor vsega zla, ki
se dogaja po svetu? Ker je članica Evropske unije? Se po svetu morda dogaja poenostavljanje
problema z zanikanjem le-tega (Šugman Bohinc, 2000, str. 98), ker se v trenutni
politični klimi, ki sumljivo spominja na distopične romane Margaret Atwood,
preprosto ne zmoremo ukvarjati s še eno grožnjo pravicam žensk, čeravno
se ta dogaja v osrčju – za katero se ima rada – nadvse svobodne in pravične
organizacije kot je Evropska unija?
Vredno
se mi zdi izpostaviti še bizarnost odziva nekaterih, če ne celo večine, sošolk,
ko so izvedele, da se na fotografiji preliva kri srne. V le-tem vidim dve
težavi. Prvič, po tem, ko smo v krogu podelile svoje misli - upam si trditi, da
sta več kot dve tretjini študentk naše skupine pomislili na nasilje ali kakšno
drugo obliko trpljenja - bi pričakovala, da bo prvi odziv na ugotovitev, da je
edina žrtev "le" žival (in da fotografija ne predstavlja trpljenja na
desetin tisočev palestinskih otrok), olajšanje, tako pa so se mnoge odzvale s
sočutnimi vzdihi. In drugič, kolikor vem, sem edina veganka v letniku, kar
pomeni, da ostale (ali - ponavljam in poudarjam - vsaj večina) študentk na
dnevni bazi konzumira izdelke živalskega izvora ter s tem neposredno financira
mučenje milijonov živali. Tudi tukaj je vidna povsem drugačna "barva
leč", mentaliteta skozi katero vidimo svet. Kako je prišlo do tega, da so
nekatere živali vredne manj kot največ polurni užitek v obliki zrezka, za
drugimi pa malodane jočemo, čeravno gre za "le" (ne spreglejte
navednic!!!) eno srno v primerjavi z ogromnim številom izstradanih ljudi, ki
jih na območju Gaze pobijajo z umetno ustvarjeno lakoto? Ne razumite me narobe,
ne trdim, da bi morali brez empatije pogledati stran ob trpljenju šepajočega
psa oziroma v našem primeru krvaveče srne, ali da bi vsak moral čez noč postati
vegan, niti ne mislim, da je prvo etično ali drugo mogoče. Želim si le, da bi
ljudje spregledali bizarnost specizma in sistema, ki nam barva leče, skozi
katere gledamo na svet in ga presojamo.
Vendar
tukaj nastopi težava: Foerster (1993, str. 3) v članku trdi, da je vsaka
vednost pravzaprav vednost drugega reda, torej ne o svetu samem, temveč o tem,
kako mi svet opazujemo. To bi v skrajnem primeru pomenilo, da trpljenje živali
v živilski in tekstilni industriji morda celo ne obstaja, pač pa si jaz njihovo
življenje interpretiram kot trpeče, kar bi popolnoma omajalo moje temeljne
vrednote. Zavedati se moramo tudi, da smo soodgovorni za realnost, ki jo
produciramo in da objektivnost pogosto pravzaprav predstavlja etični
izgovor (Foerster, 1993, str. 5). V tej luči epistemologija socialnega
dela ni le teoretski okvir, temveč tudi etična drža: zahteva, da se zavedamo,
iz katere perspektive gledamo, in kako ta perspektiva sooblikuje svet, v
katerem živijo drugi. Naj vseeno predpostavim, da ostajam na strani svojih
vrednot, torej v tem primeru veganstva. Kot »objektiven« razlog proti rastlinski
prehrani pogosto slišim, da ta način življenja ni zdrav za človeka, da smo
ljudje vsejedke in vsejedci, kar je z mojega vidika etični izgovor. To pomeni,
da ko se odločim, kaj vidim na fotografiji – nasilje, trpljenje, ritual,
umetnost – sem že vključena v dejanje ustvarjanja pomena.
Naj
se vrnem na temo, s katero sem esej začela, na to, kaj sem v kratkem času, ko
sem fotografijo prvič videla, sploh zaznala. Kot že omenjeno so bile moje prve
misli "genocid", "trpljenje in "protest". Zakaj sem
pomislila ravno na omenjene besede, sem že razložila, ostaja pa vprašanje, kaj
sem ob videnem začutila. Najprej se je gotovo pojavilo nelagodje, rahla tesnoba
v prsih. Nato pa ... skoraj me je sram priznati, so te občutki kmalu skorajda
izginili. V nekaj minutah sem se že šalila s sošolkami, ki so na fotografiji
videle "žurko" ali tradicijo polivanja. Kako do tega pride? Kako se
lahko ob zavedanju, da dan za dnem ljudje, posebej priseljenci in druge
marginalizirane družbene skupine, trpijo nasilje, povzročeno od policije,
katere temeljna naloga naj bi bila, da ljudi ščiti, še vedno smejimo? Ali mirno
spimo, se pogovarjamo, hodimo po vsakdanjih opravkih kljub - vem, zdaj se že
ponavljam - genocidu, ki se odvija v Gazi? Ali tem z veliko manj medijske
pozornosti v Sudanu? Morda je vse skupaj strategija preživetja, morda smo se že
izčrpale, na začetku so nas na protestih, političnih debatah v javni in zasebni
sferi ter dobrodelnih akcijah ipd. poganjali jeza, sočutje, empatija in sram,
ker "naši", zahodni, sistemi omogočajo, podpirajo in financirajo
grozodejstva, ki se izvajajo po svetu, nato pa smo po dnevih, tednih, mesecih
in celo letih morale zavoljo lastnega duševnega zdravja nehati ves čas misliti
le na to. Morda pa ravno omenjeni sistemi želijo prav to: normalizacijo
nasilja. S širjenjem moralne panike volitve po svetu zmagujejo desni
ekstremisti, ki vzklikajo, da so muslimanke in muslimani rak rana zahodne
družbe, ob čemer se ne sprašujejo, kdo preganja migrante in begunce s svojih
ozemlji na "naša".
"Politika
»veljakov«! Politika roparskih vonj! Politika junakov, ki njihove knjige
govore o njih, politika, ki je postalo zlo za vse ljudi!" (kot pravi Lord
Byron v Tollerjevem predgovoru Naskoka na stroje) ima žal vedno vpliv na
epistemologijo ljudi v naši družbi. Najbolj s sovraštvom barva leče
najranljivejših: ljudi z nizko stopnjo izobrazbe, starejših, mladih. Ravno
slednje sem že slišala zagovarjati genocid v Gazi kot "izzvan
genocid", ali trditi, da mu ne nasprotujejo, ker so žrtve le-tega
muslimani.
Če
sta torej denimo visoka stopnja nepismenosti med pripadniki romskih skupnosti
in nedostopnost osnovne človekove pravice, pitne vode, zanje dojeti kot nekaj
popolnoma normalnega in vsakdanjega, se moramo vprašati, kdo sploh določa, kaj
je normalno in kaj deviantno. Kako vemo, da je meter dolg meter
in kako preverimo resničnost le-tega, kot se sprašuje Šugman Bohinc (2000, str.
95)? Kdo pravi, da mora določen delež otrok živeti v revščini ob otroškem delu
v industriji hitre mode medtem, ko druge ščitijo pravni akti, ki prepovedujejo
otroško delo?
Nazadnje
se vrnimo še na normalizacijo nasilja. Kdo torej nasilje normalizira? Očitno
tisti, ki ga producira (pa še rima se!). Ravno s spremembo pogleda na svet, s
tem, da se na vse pretege trudijo omajati vrednote ljudi do te mere, da minimalizirajo vrednost življenj ljudi, ki niso "naši", so Romi, muslimani, migranti,
temnejše polti, ali pač živijo nekje tam daleč, od koder pridejo vsa naša
poceni oblačila (Indija, Kambodža, Vietnam, Kitajska ...) in zlato (Sudan), ker
pač le tako lahko vzdržujemo naš za planet in veliko večino ljudi nevzdržen način
življenja, ostanejo na položajih in ohranjajo sistem turbokapitalizma,
patriarhata in neoliberalizma, ki znova in znova dokazuje, da ne služi nikomur
razen peščici belih moških, pripadnikov kapitalistične elite.
Bignetti, E. (2020).
“Dual State”, “Double-Perspective” and “Cartesian-Like Dualism” are three forms
of dualisms emerging in mind like in a Matrioska. Open Journal of
Philosophy, 10(4), 555-578. Pridobljeno 5. 11. 2025 s https://doi.org/10.4236/ojpp.2020.104039
Foerster, H. von (1993). Ethics and Second-Order
Cybernetics. Psychiatria Danubina 5, 1-2: 33-47.
Šugman Bohinc, L. (1996). Socialno delo –
znanost? Socialno delo 35, 5: 403-405.
Šugman Bohinc, L. (1997). Epistemologija socialnega
dela. Socialno delo, 36,4: 289-308.
Šugman Bohinc, L. (1998). Epistemologija socialnega
dela II. Socialno delo, 37,6: 417-440.
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika spremembe in
stabilnosti. Socialno delo, 39, 2: 93-108.
Šugman Bohinc, L. (2005). Epistemologija podpore in
pomoči. Časopis za kritiko znanosti, 33: 221, 167-181.
Šugman Bohinc, L. (2006). Socialno delo z
neprostovoljnimi uporabniki. Socialno delo, 45, št. 6, str.
345-355.
Komentarji
Objavite komentar