Pisanje je dejansko do neke mere zelo podobno slikanju. Bravo, Zmajčica. Našla si skupno točko med dvema oblikama umetnosti. Ampak dejansko svojega pisanja nikoli nisem dojemala kot umetnost, pač pa bolj kot … ne vem. Nekaj, kar pač je. Občasno pa – običajno ko čakam na avtobus in nimam druge, kot da se sprostim in krajšam čas z opazovanjem okolice – začutim potrebo, nekakšno nujo, da bi prizore okoli sebe spravila v trajnejšo obliko. Če bi bila nadarjena za risanje in slikanje ali bila pripravljena ustvarjati takšno imenitno obliko umetnosti kljub temu, da sem v njej kronično podpovprečna, bi s sabo z veseljem nosila risalni blokec in ga na ledenih kovinskih avtobusnih postajah polnila s svojimi umetninami. Ker pa nisem ne prvo, ne drugo, pač pišem. To ne pomeni, da v trenutku, ko me prešine ideja za pisanje, zgrabim telefon ali zvezek in jo zapišem, pač pa z lenobno distanco opazujem dogodek in potem idejo medim tudi po več dni ali tednov preden nanjo pozabim. V glavi premetavam besede, povedi zvenijo čudovito, ko pa se usedem, da bi jih dejansko zapisala pogosto ne zajamejo globine pomena, ki ga je – morda popolnoma navadno – dogajanje pustilo na meni.
Moje pisanje je običajno ekspresivno: najpogosteje se spravim k računalniku ravno, ko doživljam čustveno stisko. Ideje, po drugi strani, pa so skoraj vedno plod nečesa zunanjega, vedenja ljudi, zvokov in vonjav. Občasno oboje združim, četudi je osnutek besedila izrazito impresiven, imam občutek, da mu moram dodati ekspresivno ali vsaj moralno noto, ker sicer nima funkcije, ni vreden objave ali niti zapisa. Precej funkcionalistično in kapitalistično mišljenje, mar ne? Vse mora imeti funkcijo. Tudi umetnost, če ne drugega je pomembno, da z njo izrazim svoja čustva, jih »dam iz sebe« in se nato pridno vrnem na trg dela, pomaga mi zdržati. Ne strinjam se sicer z Wildom, ki je dejal nekaj na način:
ali z Gautierjem, ki je trdil, da:
ker se mi to preprosto ne zdi res. Če skozi svojo slike, risbe, ta kratek (a vedno daljši) zapis ali katerokoli drug izdelek izražam svojo utesnjenost v svetu spričo aktualnih socialno-političnih in drugih razmer, je to politična stvar. A le zato, ker je moj končni produkt politično obarvan, ali je bil celo ustvarjen z namenom protesta oziroma ozaveščanja, to ne izniči dejstva, da je umetnost.
Kljub mojemu nestrinjanju z Wildom in Gautierjem pa bi bil že čas, da občasno v svet pošljem tudi kakšen svoj impresionističen – in le impresionističen – zapis. Morda v protest (na, pa sem uničila celoten pomen besedila in negirala sami sebi) ideji, da morajo moje pisarije imeti funkcijo. Izvolite prebrati zapis, inspiracijo za katerega sem dobila ob današnjem zmrzovanju na avtobusni postaji:
Globoko vdihnem. Ravno sem zamudila prejšnji avtobus, naslednji ima zamudo. Zrak diši sveže in zimsko, tako kot vetrovka mojega očeta, ko se vrne s teka. Na trepalnicah se mi nenavadno počasi topijo snežinke. Sneg je suh in svetlikajoč, na pločniku se še ni pojavila plundra. Zamaknjeno opazujem gospo srednjih let, ki s psom teče okoli drevesa, vanj brca suh sneg, da je videti vsako snežinko posebej, ko ponovno pada na poledenelo travo. Pes skaklja za njo, spušča zvoke norega, primarnega užitka, za katerega se zdi, da smo ga odrasli ljudje po večini nekako skozi socializacijo uspeli pozabiti. Ženska se zasmeji, stopi na prste in seže po veji, ki je še vedno previsoka, da bi se je dotaknila. Takrat rahlo poskoči, zgrabi vejo in jo močno strese, da se sneg vsuje ne le na zmedenega a navdušenega psa, pač pa tudi na njeno črno kapo. Kljub mnogim stanovalcem bližnjega blokovskega naselja, ki se ležerno sprehajajo, sankajo ali hitijo po opravkih, se zdi, da daleč naokoli obstaja le ona. In pes.
Moje pisanje je običajno ekspresivno: najpogosteje se spravim k računalniku ravno, ko doživljam čustveno stisko. Ideje, po drugi strani, pa so skoraj vedno plod nečesa zunanjega, vedenja ljudi, zvokov in vonjav. Občasno oboje združim, četudi je osnutek besedila izrazito impresiven, imam občutek, da mu moram dodati ekspresivno ali vsaj moralno noto, ker sicer nima funkcije, ni vreden objave ali niti zapisa. Precej funkcionalistično in kapitalistično mišljenje, mar ne? Vse mora imeti funkcijo. Tudi umetnost, če ne drugega je pomembno, da z njo izrazim svoja čustva, jih »dam iz sebe« in se nato pridno vrnem na trg dela, pomaga mi zdržati. Ne strinjam se sicer z Wildom, ki je dejal nekaj na način:
ni moralnih ali nemoralnih knjig (ali umetnin).
Umetnost nima naloge dokazovati, poučevati ali izboljševati družbe.
Njena edina “morala” je popolnost oblike.
Vsa umetnost je povsem neuporabna,
ali z Gautierjem, ki je trdil, da:
umetnost, ki služi politiki, morali ali koristnosti, preneha biti umetnost,
ker se mi to preprosto ne zdi res. Če skozi svojo slike, risbe, ta kratek (a vedno daljši) zapis ali katerokoli drug izdelek izražam svojo utesnjenost v svetu spričo aktualnih socialno-političnih in drugih razmer, je to politična stvar. A le zato, ker je moj končni produkt politično obarvan, ali je bil celo ustvarjen z namenom protesta oziroma ozaveščanja, to ne izniči dejstva, da je umetnost.
Kljub mojemu nestrinjanju z Wildom in Gautierjem pa bi bil že čas, da občasno v svet pošljem tudi kakšen svoj impresionističen – in le impresionističen – zapis. Morda v protest (na, pa sem uničila celoten pomen besedila in negirala sami sebi) ideji, da morajo moje pisarije imeti funkcijo. Izvolite prebrati zapis, inspiracijo za katerega sem dobila ob današnjem zmrzovanju na avtobusni postaji:
Globoko vdihnem. Ravno sem zamudila prejšnji avtobus, naslednji ima zamudo. Zrak diši sveže in zimsko, tako kot vetrovka mojega očeta, ko se vrne s teka. Na trepalnicah se mi nenavadno počasi topijo snežinke. Sneg je suh in svetlikajoč, na pločniku se še ni pojavila plundra. Zamaknjeno opazujem gospo srednjih let, ki s psom teče okoli drevesa, vanj brca suh sneg, da je videti vsako snežinko posebej, ko ponovno pada na poledenelo travo. Pes skaklja za njo, spušča zvoke norega, primarnega užitka, za katerega se zdi, da smo ga odrasli ljudje po večini nekako skozi socializacijo uspeli pozabiti. Ženska se zasmeji, stopi na prste in seže po veji, ki je še vedno previsoka, da bi se je dotaknila. Takrat rahlo poskoči, zgrabi vejo in jo močno strese, da se sneg vsuje ne le na zmedenega a navdušenega psa, pač pa tudi na njeno črno kapo. Kljub mnogim stanovalcem bližnjega blokovskega naselja, ki se ležerno sprehajajo, sankajo ali hitijo po opravkih, se zdi, da daleč naokoli obstaja le ona. In pes.
Komentarji
Objavite komentar